Naša stvar (drobec slovenske glasbene zgodovine danes)
Skupina Naša stvar: kako danes zveni drobec slovenske glasbene zgodovine
Skupina Naša stvar iz Škofje Loke, gravitacijskega centra mnogih izjemnih glasbenikov, športnikov, slikarjev in še česa. Skupino Naša stvar je v prvotni zasedbi zbral bobnar Peter Camarello iz Škofje Loke. Takrat so v zasedbi sodelovali klaviaturist Tomaž Žontar, ki je kasneje postal bolj prepoznaven v skupini Pomaranča, basist Srečo Verčič , kitarist Vido Kristanc iz šenčurske skupine Dar, pokojni Brane Smole in pevec Ljubo Kozic. Naša stvar je v svojem času doživela nekaj menjav članov, med njimi je bil tudi kitarist Slavc Meglič iz Retenj pri Tržiču, ki ga lahko vidimo tudi v sedanji prerojeni zasedbi.
V sedanji zasedbi skupine Naša stvar najdemo že omenjena imena, torej: Ljubo Kozic (vokal), Slavc Meglič (kitara), Vido Kristanc (kitara in spremljevalni vokal), Jure Krajnik (bas in spremljevalni vokal, član sedaj aktivne skupine OF) in Peter Camarello (bobni).
Fantje, zdaj že v letih, so posneli skladbe, s katerimi so nekoč po dvoranah in plesiščih po vsej Sloveniji razširjali rockovsko vzdušje tistega časa. Vsi smo bili prijatelji in vsi smo v istem ritmu stresali svoje dolgolase frizure. Samoumevno je, da smo takrat imeli več las za učinkovitost takega početja. Dve pesmi sta bile prvič posnete v nekdanjem studiu Tivoli v Ljubljani in dosegale kar zavidljive rezultate na glasbenih lestvicah. Tudi kakšen tehten članek o njih se je pojavil v tisku, na primer v reviji STOP, ki je bil v tistih časih 'zakon' za te stvari.
Kakšen je torej namen prerojenega projekta rockovske skupine Naša stvar v sedanji obleki? Nam starejšim se zdi, da mladi ljudje doživljajo glasbo kot vse bolj prazno, brez iskrene vsebine in tistega neoprijemljivega občutka, kakor smo včasih glasbo živeli na koncertih in plesih ter preko vinilnih plošč in igle na gramofonu. Preprosto povedano: MP3 nam več ne daje tistega neprecenljivega vznemirjenja, ki smo ga nekoč doživljali ob odvijanju pravkar kupljenega vinilnega albuma s skrbno domišljeno naslovnico, praviloma kar umetnino samo po sebi, prvega polaganja na vrtljivo ploščo in nastavljanja igle v prvo brazdo. Zvok, ki smo ga slišali po tem, je napolnil dušo in telo s tistim, kar so nam glasbeniki naravnost iz sebe resnično hoteli sporočiti in prenesti.
Kratko in jedrnato, tole: prinesti sedanji mladi generaciji, seveda pa tudi nekdanjim zvestim poslušalcem, delček tistega časa, predstavljenega na sodoben, pa vendar avtentičen (verodostojen) stari način.