Jana Mihelj: Sanjači Niča
Jana Mihelj je v lastni kontinuirani raziskavi umetniške izraznosti vseskozi inventivna. V
nekajletni periodi, ko se običajno predstavlja z novimi deli, nas že desetletja preseneča
z vsebinsko specifično izpostavljenimi izpovednimi artefakti. Nevsakdanjost forme in pronicljivo vsebinsko zaledje je značilnost tudi letošnjih skulptur, ki jih pod skupnim naslovom »Sanjači niča« postavlja pred gledalce v Galeriji Insula. Pri kiparstvu gre v osnovi za govor v formi. Raziskava in obvladovanje forme je avtorsko dejanje, ki skozi izkušnjo in določeno opredelitev običajno postane avtorjeva slogovnost. Pri tem je Miheljeva posebej zanimiva in nevsakdanja. Barva je likovni element, ki je njena prva indikacija. Iz pastelno blage, na njenih zgodnjih delih, se kolorit v nekoliko trpkejši in kontrastni paleti inventivno aplicira skozi vse umetničine izvedbe. Tudi forma je v začetku blago igriva in svojo igrivost ohranja v vsem obdobju, le da s časom oblost nadomeščajo bolj ostre forme.
Zanimivo pa se razvoj forme v njenem delu prestavlja iz začetne povsem nefiguralne,
abstraktne opredelitve preko dosledno figuralnega obdobja v aktualno razgrajeno
figuralnost. Raztelesenje figure je vsekakor očividno avtoričino dejanje v najnovejšem
ciklu Sanjačev, ki ima precej utemeljeno idejno zaledje. Miheljeva se lastnega dela
loteva vedno najprej vsebinsko, na kar v izvedbeni fazi slednje opredeljuje v formo.
Dela pred nami so precej nenavadna. Vertikalne palične zgradbe na katerih
so »razobešeni« fragmenti figuralno prepoznavnih atributov kot so tipkovnice, antene, ekrani, pa tudi človeška ušesa, partije obrazov ipd. Avtorica s posebni občutenjem pristopa k razgradnji realnosti. Čustveno, ki gravitira v racionalno tu prestopa v fantazmo in retrogardno evocira predstavljene problematike. Sodobni svet je svet zavedenih sanjačev, ki zadovoljeni z virtualno resničnostjo pristajajo na svoj status quo. Razseljeni v misli povsem pohlevno sledijo navodilom »Velikega Drugega«. Avtoričina izraznost je običajno igriva, tu pa še dodatno misteriozna. Kljub temu, da gre za keramične skulpture, omogoča tehnična dovršenost izvedbe tem delom tudi kinetične sposobnosti. Kipi so v navpičnici gibljivi in se lahko majejo v prostoru, da s tem dodatno krepijo
sporočilnost nestabilnega.
Razstavo dopolnjujetjo kipi izgotovljeni v avtoričini klasični formi, torej kot enoviti
figuralni objekti z nekoliko drugačno vsebino. Miheljeva je vseskozi družbeno kritična in tudi omenjene skulpture opravljajo to izpovedno funkcijo. V obliki, ki spominja na nezemeljska bitja opozarjajo na anomalijo družbe. Grotesknost, fantazma vendar na žalost resnica je avtoričino sporočilo.
Dejan Mehmedovič