Film in arhitektura

Rear Window - utesnjenost in voajerstvo po Caligariju

Alfred Hitchock, 1954, 112 min

Film Rear Window (Dvoriščno okno), posnet leta 1954, vsebuje vse ključne značilnosti Hitchcockove filmologije, kot so omejenost, nemoč in voajerstvo, pa tudi izpostavljenost odnosa med moškim in žensko.

Dogajanje se odvija iz perspektive glavnega igralca, fotografa, ki ga je nesreča prisilila v okrevanje v invalidskem vozičku. Zaradi tega je primoran ostati v stanovanju, eni od številnih bivalnih enot večstanovanjskega kompleksa s skupnim notranjim dvoriščem. V vročem poletju so vsa okna odprta na stežaj, tako da je voajerstvo na dlani, še posebej za fotografa, ki svoje narave ne more izživeti na prostem. Podobno kot je utesnjen glavni igralec, smo utesnjeni tudi gledalci; vidimo, kar vidi igralec, saj so meje arhitekture hkrati meje scenografije.

Prostor zgodbe, newyorška četrt Greenwich Village, je bil do zadnjega detajla poustvarjen v studiu v Kaliforniji in prikazuje le eno od številnih podobnih situacij ameriškega življenja v letu 1954. Zasnovo novih, gosto pozidanih stanovanjskih sosesk so namreč pogosto povezovali s problemi pomanjkanja zasebnosti; od individualizacije v med seboj povsem enakih bivanjskih enotah, pa vse do anonimnosti tistih posameznikov, ki se ne držijo ustaljenih družbenih pravil.

Situacijo filmske zgodbe, ki je napolnjena z diagrami določenega ambienta ter namigi na probleme takšnih sosesk, lahko opišemo tudi z idejo o "geometriji terorja" (Juhani Pallasmaa). Pri tem je prav tako neizbežna primerjava orisanega dvoriščnega ambienta s panoptičnim zaporom Jeremya Benthama (Panopticon) kot jasnim odrazom razmerja med arhitekturo in močjo. Morda je s filmskim prostorom v tem filmu izpovedana celo kritika modernističnega hierarhičnega urejanja družbe (od zgoraj navzdol), ki ima en sam namen - ohraniti politični status quo. Podobnost modernizma s fašizmom nas tako pripelje do prvega predstavljenega filma The Cabinet of Dr. Caligari, ki prav tako skozi arhitekturo in uporabo simbolov izpričuje občutek utesnjenosti in avtoritarnosti (tiranskosti) družbe v dveh različnih obdobjih prejšnjega stoletja. Manipulacija družbe s pomočjo arhitekturnega prostora je danes na videz ustregla "želji po individualnosti" posameznika, s tem pa dosegla razpad družbenih vezi in večjo možnost vzpostavitve "furerja" v vsakem trenutku nove krize.

Vpliv arhitekture na dogodke znotraj družbe je v filmu Rear Window očiten; kljub temu pa bi za Hitchocka verjetno lažje rekli, da je mojster študije gibanja kot uporabe arhitekture.