Preden se je Rusjan posvetil letalstvu je izdeloval vinske sode v očetovi delavnici v Gorici. Najprej se je navdušil za kolesarstvo, ki je bil takrat povsem nov šport. Bi je odličen tekmovalec, skupaj z bratom Jožetom pa sta tudi izdelala povsem novo tekmovalno kolo s katerim je Edi premagoval tekmece z veliko razliko.

Že leta 1900 sta skupaj z bratom zgradila uspešno leteč model, ki ga je poganjala urna vzmet. Letalce se je dvignilo 5 m visoko in je letelo precej daleč. Tekom let sta brata Rusjan študirala teorijo letenja, delala aerodinamične poskuse, gradila modele ter narisala veliko število skic in načrtov, ki pa sta jih vedno znova odmetavala kot nezrele. 1909 sta kupila motor znamke Anzani s 25 konjskimi močmi, ki ga je njegov prejšnji lastnik uporabil za prelet Rokavskega preliv. Ta motor sta tudi uporabila pri  izdelavi prvega slovenskega letala, 20 metrskega  EDA I , ki je imel razpon dveh kril 8 metrov.

Prvi polet s tem letalom leta 1909 je bil uspešen, letalo je letelo na višini 2 metrov 60 metrov daleč, že konec istega leta pri poletu pri Malih Rojcah v Gorici pa se letalo ni dotaknilo tal 600 metrov.

Trokrilec EDA II, ki je imel že veliko tehničnih izboljšav je končal razbit, EDA III in EDA IV, sta bila dvokrilna zrakoplova, nadaljnji modeli pa so bili enokrilni. V veliko pomoč delu bratov je bila njuna sestra Luiga Gigia, ki je šivala platna kril. Pod rokami Rusjanov je nadalje nastalo še šest novih letal, medtem pa sta proizvodnjo preselila v delavnico blizu Mirna, kjer sta na bližnjih travnikih pred javnostjo preizkušala svoje stvaritve.

Po izdelavi EDA VII je bratoma zmanjkalo denarja nato pa sta spoznala zagrebškega poslovneža ki jima je omogočil nadaljnje  konstruiranje leta. 1910 je tako nastal prototip letala z motorjem Gnome, katerega moč je štela 50 konjev letalo se je od tal lahko odlepilo po vsega 28 metrih in s tem postavilo svetovni rekord.

9. januarja 1911 se je letalskem mitingu v Beogradu kljub svarilom zaradi slabega vremena Edvard odločil za polet. Občinstvo je bilo navdušeno nad njegovim letenjem, dokler ni letalu močan sunek zlomil krila, letalo pa je strmoglavilo ob vznožje Kalemegdana. Edvard je dobil hude poškodbe in umrl med prevozom v bolnišnico. Pokopan je bil v Beogradu ob navzočnosti 14 tisoč ljudi.