Prav na dan, ko smo jih obiskali so slovenski vojaški potapljači prvič preizkušali novo opremo za opravljanje podvodnih del.

Desetkilogramska čelada na glavi

Vse se je začelo s temeljitim pregledom opreme na zadnjem delu ladje, kjer je zunanja ploščad. Temeljitost pri pregledovanju opreme je ena najbolj pomembnih stvari, da ne pride do kakšnih nepričakovanih zapletov. Ekipa potapljačev je sestavljena iz vodje potopa, poveljnika Mirana Balažica, dveh potapljačev in asistentov, ki sta zadolžena za pregled delovanja opreme, ter rezervnega potapljača.

Povezani z zrakom

»Gre za potop z oskrbo zraka s površine« je razložil poveljnik Miran Balažic, ki je delo svojih potapljačev nadzoroval na ladji. Potapljači si morajo, preden se spustijo v vodo, nadeti obvezen suhi neopren in posebno, kar deset kilogramov težko čelado. »Lani smo bili skupaj še s šestimi potapljači na usposabljanju za podvodna dela v francoskem mestu Toulon, kjer se večinoma uporablja oprema, ki jo uporabljamo danes.«

Za razliko od »skuba« opreme, ki jo uporabljajo potapljači pri rednih potopih in s katero so lahko pod vodo bolj avtonoimni, ker imajo s seboj jeklenke z zrakom, sta s to moderno opremo potapljača neposredno povezana s površino, oz. kontrolnim pultom na ladji.

Opremo si morajo sposojati

»Prvi poskusni potop v Slovenski vojski s to opremo se je zgodil v sodelovanju s podjetjem Manta iz Izole, ki je slovenski vojski posodilo opremo. Danes naši potapljači vadijo reševanje potapljača v sili. V primeru, da se potapljač ne odziva, se za njim pošlje drugega, ki preveri njegovo stanje in ga pripelje do plovila, kjer ga s škripcem povlečemo na ladjo,« nam razloži poveljnik Balažic.

Učijo se v tujini

Tovrstno potapljanje pa ni edino, ki so se ga slovenski »ljudje žabe« naučili v tujini. V pogovoru s poveljnikom smo izvedeli, da potapljači večino usposabljanj opravljajo v tujini, sploh v primeru potapljanja, kjer je potapljač z nargilo oz. popkovino povezan s površjem, ker v Sloveniji ta industrija še ni razvita in zato ni šole niti nekoga, ki bi to opremo prodajal.

»V enoti opravljajo osnovni potapljaški tečaj za ladijskega potapljača, nadaljnje učenje in izpopolnjevanje pa morajo slovenski vojaki opraviti v tujini, večinoma v Franciji, ZDA in Veliki Britaniji,« pravi Balažic. Čas usposabljanja v tujini je odvisen od tega ali gre za specializacijo, ki traja tri tedne do enega meseca, ali za usposabljanje za protiminskega potapljača, ki traja pol leta. Ker je tovrstno usposabljanje v tujini zelo drago, bi se radi v prihodnje vojaki-potapljači izobraževali pri nas, ker slovenskim inštruktorjem ne primanjkuje znanja ampak se problem skriva bolj v tem, da je tovrstna potapljaška oprema zelo draga.