V Sloveniji je nabiranje tartufov prepovedano, kljub temu pa jih poznavalci ("tartufosledniki") vsako leto naberejo od 100 do 200 kilogramov.

Hrana bogov

Če verjamemo legendam, so se z njimi najprej sladkali bogovi, navadni zemljani pa šele okoli leta 1600 pred našim štetjem. Tartufe so poznali že Sumerci, ki so jih mešali k pšenici. V svoje zvarke so jih mešali tudi Kitajci, Babilonci in Egipčani. Grki so jih tako zelo močno oboževali, da so za odkritje nekega novega recepta, kuharju in njegovim potomcem podelili državljanske pravice. Tudi stari Rimljani so uživali tartufe, ki so jih za svoje pojedine prinašali iz Libije.

"Ave" tartuf

Ti čudni gomolji so imeli skozi zgodovino različna imena. Arabci so mu rekli "ramek", "tomer" ali "kemas". Grki so mu vzklikali "idra", Rimljani pa najprej "tuber", nato šele nato "tartufo". Francozi njegovo ime zagrgrajo kot  "truffe" (ponaredek), Angleži cmokajo "truffle", nemški in avstroogrski plemiči pa mu rečejo "truffel". 

"Drek od hudiča"

Katerokoli ime že se uporablja, imajo tartufi kar bogato zgodovino, razpeto predvsem med kulinariko, kulturo in literaturo. V zgodovini kulinarike so tartufi od vekomaj veljali za nekaj posebnega. Gastronomi so jih častili kot hrano bogov, ki navdušuje duha in poživi telo. Pridigarji v kutah pa so jih zavračali, češ da so izredno škodljivi. Povsem resno so trdili, da so tartufi »drek od hudiča« in kot taki hrana čarovnic, ki povzroča gnojne bule in paralizo, človeka pa navaja na škodljiv humor in mu povzroča slab zadah iz ust.

 Podzemna goba nenavadne oblike

Leta 1876 je nek botanik zapisal v strokovno bukvo, da tartuf spada med podzemne gobe nenavadne oblike. Ta trditev, vsaj v botaničnem smislu, velja še danes, ko je odkritih že nekaj deset vrst tartufov, v najosnovnejši delitvi, pa jih delimo na črne in bele. Rastejo v  Libiji, Kuvajtu, nekaterih pokrajinah Kitajske, na Japonskem, v ZDA, v Italiji, Franciji, Španiji, Nemčiji,  Srbiji in seveda v Istri.

 

V iskanju tartufov

Ena izmed družin, ki tartufe nabira v Istri na drugi strani Dragonje je tudi družina Fermo, Rudica in Vergilio, sin Adrijano in pa tudi že najmlajši član te družine, vnuk Tomas, ki se že uči te družinske skrivnosti. Z gospo Rudico sva zgodaj zjutraj, v spremstvu izurjenih psov- tartufarjev, odšli v gozd, da mi pokaže, kako se nabirajo ti skrivnostni gozdni diamanti. Med sprehodom je tudi nastal tale pogovor.

Kdaj ste začeli iskati tartufe?

Pred približno dvajsetimi leti. Najprej je z iskanjem začel naš prijatelj iz sosednje vasi, nato smo se odločili, da začnemo še mi. Takrat v Istri ni bilo dosti tartufarjev, sedaj pa jih je že več kot 1500.

Koliko psov imate?

Do pred kratkim smo jih imeli sedem, sedaj jih imamo pet, saj sta nam dva zaradi neke pasje bolezni poginila.

Katere tartufe iščete in kdaj?

Črne iščemo sedaj poleti, julija, bele pa jeseni. V gozd pa se odpravimo zgodaj zjutraj, ko je še hladno in je v zraku več vlage. Včasih gremo na »lov« tudi proti večeru in celo v temi, saj ne želimo, da bi nas kdo videl, kajti dobra mesta so naša družinska skrivnost.

Kje rastejo tartufi, pod kakšnimi drevesi in v kakšni globini?

Rastejo v vlažnem gozdu, v simbiozi z različnimi drevesi kot so hrast, topol, vrba, lipa, gaber, tudi lešnik. Črni rastejo skoraj na površju zemlje, beli pa v globini tudi do pol metra.

Kako jih psi najdejo?

Ves čas v gozdu vohljajo, ko ga zavohajo začnejo grebsti oziroma kopati in nekateri naši psi začnejo mahati z repom.

Kdo in kako dresira pse za tartufe?

Dresiramo jih sami. Kadar so stari približno tri mesece jim začnemo skrivati olupke od črnih tartufov in majhne koščke sira po travniku, da začnejo vohljati in seveda kadar najdejo, jih nagradimo s pasjimi briketi. Pri petih mesecih jim začnemo olupke skrivati malo pod zemljo, da se naučijo kopati. Ko dopolnijo osem mesecev, jih vzamemo prvič v gozd, zraven pa še vsaj enega izkušenega psa, da se lažje naučijo iskati tartufe v gozdu.

Ali tudi sami konzumirate tartufe, ki jih naberete tartufe in na kakšen način jih najrajši pripravljate?

Seveda jih jemo tudi mi. Ponavadi jih uživamo pripravljene s pašto, včasih pa tudi mesom.

Kakšna je razlika med črnimi in belimi tartufi in koliko stanejo?

Razlik je več. Črni rastejo poleti, beli pa jeseni. Beli tartufi imajo bolj intenziven vonj ter rumenkasto barvo in rastejo bolj v globini. Črni nimajo toliko intenzivnega vonja in rastejo bolj pri vrhu. Beli so dražji, cene pa vseskozi nihajo. Kadar je dosti tartufov je cena nižja, kadar jih je manj oziroma malo, je cena višja. Cena belih tartufov lahko doseže tudi 6000 evrov za kilogram. Odvisno je seveda tudi od kakovosti in velikosti samega tartufa. V prvem razredu so tartufi težki od dvajset do sto gramov, v drugem manj kot dvajset in v tretjem manj kot deset gramov. Najbolj cenjeni so »jokerji«, kjer kupec kupuje posamezen tartuf.

Ali ste kdaj našli »jokerja«?

Smo,  tehtal je 350 gramov.

Ste ga pojedli ali ste ga prodali?

Prodali.

Koliko je tehtal največji joker na svetu?  

Če se ne motim, ga je našel Zigante. Beli tartuf  je tehtal okrog 1,5 kg.

Ali obstaja kakšno združenje tartufarjev?

Gotovo obstaja, ampak nas to ne zanima.

Kje končajo vsi tartufi, ki jih najdete?

Nekateri v naših želodcih, večinoma pa končajo v gostilnah.

Koliko tartufov letno naberete?

Črnih okrog 15 kilogramov, belih pa 6 kilogramov, če je dobro leto.

Ali je  po vašem mnenju tartuf res afrodizijak?

He he, mi verjamemo, da je. Kaj pravijo strokovnjaki pa ne vemo.