Večino grafitov v Izoli najdemo na stenah podhodov v Livadah, na pročeljih šol in vrtcev ter v in na zapuščenih stavbah. Ena izmed teh je Arrigoni, ki so jo začeli rušiti, kar omogoča mimoidočim, da v ostankih ruševin vidijo, kakšni so bili grafiti v notranjosti tega kompleksa.

Če postavimo na stran grafite, ki nosijo predvsem ljubezenska ali pa sovražna sporočila ter tiste, ki so namenjeni navijaškemu svetu ali pa izražajo neprijazna čustva do tujcev, se lahko navdušimo nad barvitostjo, razgibanostjo in raznoliko tematiko Izolskih grafitov.

 

Umetniki ali kriminalci?

 

Tudi v Izoli je opazno, da je veliko grafitov odstranjenih in da občina pridno skrbi za to, da so grafiti dokaj sproti prebarvani. Od kod torej takšna želja po odstranjevanju grafitov ter tak odpor do sprejemanja grafitov kot del mestnega okolja?

 

Verjetno zato, ker je pisanje in risanje grafitov še zmeraj označeno kot ilegalno delovanje, in je zato tudi kaznovano.

V Sloveniji je bil leta 2006 sprejet zakon o varstvu javnega reda in miru, ki podrobneje obravnava grafite v 13. členu, kjer piše, da je pisanje grafitov po zidovih, ograjah in drugih javno dostopnih krajih, razen na krajih, kjer je to dovoljeno, označeno kot prekršek, ki se ga kaznuje z globo 208 evrov.

 

Sledi lahko pregon za kaznivo dejanje poškodovanja tuje lastnine, ki ga obravnava kazenski zakonik v 224. členu in se začne na predlog oškodovanca in v najslabšem primeru predvideva zaporno ali denarno kazen. V Sloveniji, vsaj v novodobni zgodovini, še ni bilo takšnega primera, zato grafitarje po navadi doletijo le denarne kazni.

 

Ni vsak "grafit" Grafit

 

Strinjam se z dejstvom, da grafiti na cerkvah, muzejih, šolah, gledališčih, na stavbi občine in drugih znamenitostih niso dobrodošli, saj gre za stavbe, ki imajo v okolju poseben status, vendar ne smemo ljudi, ki grafitirajo na teh stavbah umestiti v isti koš kot tiste grafitarje, ki se držijo nezapisanih pravil grafitarske subkulture in se tovrstnih stavb ne dotikajo.

 

Gre torej za posameznikov odnos do okolja v katerem ustvarja in ta ni vedno negativen. Zlasti pri grafitarjih se razvije spoštovanje do okolja kjer ustvarjajo. Street art oz. ulična umetnost, obstaja že veliko časa in se je iz New Yorka skozi leta razvila povsod po svetu ter se pri tem vseskozi spreminjala.

 

Če se kot opazovalci omejimo na dejstvo, da street art nastaja na ulicah in je posledično zato manj vredna kot izdelki visoke umetnosti, smo se že na začetku odločili, da ji ne damo možnosti postati visoka umetnost oz. ji omejimo razvijanje. Prav tako ji ne damo možnosti, ko jo označimo kot kriminalno dejanje. Možnost zaporne kazni, zaradi risanja po fasadi soseda se zdi malce drastična.