Sleng je ena izmed tistih pogruntavščin, zaradi katerih se jezikovni tradicionalisti vedno, ko komu iz ust prileti kakšna dovtipna besedna skovanka, ki je ponavadi ne najdejo v zbirki knjižnih besed in je po možnosti še tujega izvora, primejo za glavo. Če gre verjeti ohranjevalcem slovenske tradicionalne govorščine, je prav te vrste poulični govor tisti kataklizmični pojav, zaradi katerega naj bi poleg neonskih napisov, ki se bohotijo na raznih trgovinah in tablicah novonastalih podjetjih, in so seveda na pročelja in v imenike prišla iz tujejezičnega področja, najbolj pripomogel k temu, da umira klena slovenska beseda. In to je seveda za narodno kulturo, še sploh v tako majčkeni deželici, prava katastrofa. 

Zapisovalci dediščine

Ampak najdejo se tudi takšni, ki prisegajo na oboje. Tako na tradicijo, kot seveda na vse novosti, povezane z razvojem jezika, med katerega spada seveda tudi sproti nastajajoči se sleng, ki je največji strah in trepet slavističnih delavcev. Sem pa tja v lokalnih okoljih sicer nastajajo tudi žepni slovarčki, povezani z zapisovanjem bolj čudaških besed in besednih zvez, drugače pa se z narečnimi slovarji in raznimi lingvističnimi atlasi že desetletja ukvarjajo pravi znanstveniki in modreci največjih formatov, a gre v teh primerih vseeno za neke vrste hudo poglobljene znanstvene študije,  ki pa se v večini ne ukvarjajo z novo nastajajočimi izrazi, ampak bolj z arhaičnimi tipi besed iz bolj obmestnega okolja.

Krivi so Koprčani

Eden takšnih primerkov zapisovalcev novo nastajajočega jezika, sleng imenovanega, pred katerim se križajo vse učiteljice slovenščine, je izolski lingvistični navdušenec Erik Toth. Erik je ugotovil, da se ob vsakdanjem kramljanju s svojimi prijatelji iz sosednjega Kopra, kljub temu da jih loči le nekaj kilometrov zračne ali cestne linije, včasih ne razumejo prav dobro. Ampak ne zaradi kakšnih svetovno nazorskih razlik, ampak preprosto zato, ker ne govorijo istega jezika, oz. nekaterih besed. Čeprav se sliši čudno, je Erik ugotovil, da nekateri Koprčani preprosto ne razumejo, kaj na primer pomeni, da se umljastiš s slastnim burekom, kaj so batasa, bendžola, koša, mona, fušta, hrdža, iella, krgada, violinist  in podobne skovanke in nastala je ideja, da bi tipično izolske besede, ki so seveda  tudi že ponarodele naokrog po Obali, začel zapisovati.

Zbiralca besedne dediščine

Ideja se frendom in frendicam na začetku sicer ni zdela truda vredno dejanje, vendar so sem pa tja začeli Eriku prek mailov, facebooka in SMS-jev posredovati nekaj besed, ki so se jim zdele tipično izolske. Potem je Erik k sodelovanju pritegnil še Mirno Buić, tudi lingvistično fenico in skupaj sta zbrala okrog petsto gesel, ki sicer niso vsa striktno izolsko slengovska, veliko je tudi takšnih, ki jih poznajo ali izgovarjajo sicer z drugim naglasom, tudi drugod po Sloveniji, se pa v Izoli uporabljajo v vsakdanji komunikaciji. V slovarju, ki je v žepni izdaji izšel že lani poleti, sta se zbiralca besedne dediščine poskušala čim bolj izogniti tradicionalnim narečnim izrazom, zajemala sta izraze, ki so bolj urbanega pedigreja.

Slovar, knjižna poslastica

»Ko sva začela zbirati besede, niti ni bilo kakšnega pretiranega navdušenja med prijatelji, ko pa se je nastajajoči slovar po naključju razširil prek  mejlov, sva takoj začela dobivati klice s pohvalami, kako je to dobra stvar. Večino besed sva popisala iz lastnih izkušenj in govorice, debat s prijatelji in pa prek facebooka in googlovih dokumentov,« se spominjata Mirna in Erik.

No, ko je bil slovar stiskan, je bil bolj ali manj v trenutku razgrabljen in danes velja za pravo knjižno poslastico, ki ima marsikje častno mesto na domači knjižni polici. Večino sredstev za lingvistično lokalno uspešnico, za katero je po besedah avtorjev izrazilo zanimanje že nekaj prevajalskih agencij in celo nekaj tujih jezikoslovcev, članek o knjižici je izšel celo v eni izmed eminentnejših ameriških lingvističnih revij,  je častivredno prispevala izolska občina - pa še to prek javnega razpisa - ampak ne v ravno častivredni količini. Točno 504 evrov je šlo iz občinskega proračuna, nekaj pa so prispevali tudi v Klubu izolskih študentov in dijakov za 150 stiskanih izvodov, ki so že knjižna rariteta, za katero so poleg zgoraj naštetih izrazile zanimanje celo nekatere učiteljice slovenščine.

Sleng je kot svobodna ptica

»Sleng je kot svobodna ptica, zato je tako zanimiv. In Izolani se v njem prepoznajo,« trdita avtorja, ki si želita slovar nadgraditi s ponatisom, spletno stranjo in morda tudi z zvočnim zapisom, saj sta takoj po izdaji že takoj nabrala okrog 30 novih besed, nekaj pa jih po tragičnem razpletu sosledij ni uspelo priti v tisk.

Po analizi besednih zvez ter okolja, v katerem se uporablja izolski sleng, sta ugotovila, da ima sleng tudi določene oblike lastnega podslenga, kar dokazuje, da je sleng živa tvorba jezika in se sproti spreminja, saj so nekatere besede uzakonjene zgolj na določenih mikrokozmosih, kot so posamezne ulice, ali določene ciljne skupine, kot so npr. določen razred, kafič, navijaška skupina ali preprosto kakšna skupina prijateljev, ki v znak dokazovanja frendšipa uporablja točno določeno obliko posameznih besed.

Tale izolski slovar slenga je tudi rariteta s samega raziskovalnega principa, saj je bila za metodološki pristop in zbiralstvo besed uporabljena tudi tehnologija, kot je Facebok, e-pošta in SMS- ji, ki se je ponavadi ostali raziskovalci bolj cenjenega znanstvenega spektra zaenkrat še izogibajo.

In še za tiste, ki ne razumejo zgoraj zapisanega naslova. Košala, čepa m'sna samo zate iz Izole pomeni  »Iz Izole z ljubeznijo.«