Širša javnost vas verjetno najbolj pozna po fotografijah Janševe aretacije. Tokrat se v koprski galeriji Meduza predstavljate z avtorsko fotografijo. Koliko umetnika je potrebno za narediti fotografijo Janše in obratno, koliko  stvaren mora biti umetnik, ko ustvarja fotografije iz serije "Telo v igri"? 
Gre seveda za povsem različne fotografije, tako po žanru, kot tudi po ustvarjalnem procesu. Morda so res bolj znane moje reporterske fotografije „Slovenska pomlad“, ki so nastajale od fotografiranja tajne aretacije Janeza Janše 31. maja 1988, do vseh dogodkov v istem letu ter še do konca vojne za Slovenijo 1991. leta. Takrat so bile te fotografije objavljene v Mladini pa v knjigah, pojavljale so se tudi na samostojnih razstavah. Te fotografije so odigrale svojo vlogo. Povedale so in še govorijo vsem tistim, ki so bili premladi, da bi doživeli tisti čas. To je pač naloga in čar novinarske fotografije, za katero obstaja pravilo, da ne smeš imeti nikoli pokrovčka na objektivu. V sebi moraš imeti ravno dovolj radovednosti, da te zanima prav vsak detajl dogajanja. Včasih se še tako nepomemben dogodek ali srečanje kasneje izkaže kot pomemben dokument. Vedno pa moraš biti pravi čas na pravem mestu. Dogodki v resničnosti ne čakajo. Se dogajajo. In če jih pravi čas ne zabeležiš, jih pač nimaš. V gledališču, na odru, se da fotografijo ponoviti. V resničnosti ne.

 
Serija je začela nastajati že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vmes se je zgodilo nekaj desetletij, črno belo fotografijo je zamenjala barvna, koncept pa ostaja enak. Od kod in zakaj potreba po nadaljevanju serije? Ali je to samo nadgradnja ali logično zaporedje dogodkov? 
Fotografije za razstavo »Telo v igri« sem pričel fotografirati že v sedemdesetih letih, sedemintrideset let nazaj. Že takrat me je zanimala hoja po robu, narediti nekaj, kar mi je najbliže. Fotografski aparat sem želel uporabiti ne za beleženje realnosti, za kar je namenjen, ampak za beleženje domišljije. Želel sem, da bi bile fotografije moje pesmi, izražene v likovni govorici. So kot igra fotografa, ki se vede kot otrok, ker pozablja na vse zakonitosti fotografije. Realnosti izluščim podobo, ki mi ugaja, enako kot izgovorjena beseda, odigrana melodija, ki ostaja bolj v domišljiji, kot v realnosti. Nanjo jo veže samo posnetek na film, kartico, na fotografski papir.

Je res, da je bila ena vaših prvih razstav prav v Meduzi?

Ko sem pričel fotografirati »Telo v igri« sem povabil k sodelovanju tudi brata Marijana iz Maribora. 10. maja 1974-ega leta sva skupaj razstavljala v galeriji Meduza. Od takrat je minilo 37 let; takrat sva postavila na ogled črno bele fotografije, na otvoritvi je plesala mlada slovenska plesalka sodobnega plesa Jasna Knez, esej bi moral prebrati mladi slovenski filozof Andrej Medved. Medveda žal na razstavo ni bilo. Kot je kasneje povedal, je prišel v Koper, se izgubil v predmestju in potem odpotoval s prvim avtobusom nazaj v Ljubljano. Čas je seveda malo zabrisal te spomine. In ko jih sedaj obujam, opažam, da je v meni ves čas ostala neka bolečina, morda tudi žalost, da bi se nekaj moralo zgoditi, pa se ni. No in naključje: ko sedaj po 37. letih razstavljam dokončan ciklus fotografij "Telo v igri", mi razstavo odpre prav isti Andrej Medved, sedaj kustos galerije Meduza in pleše prav ista plesalka Jasna Knez. Krog je sklenjen, lepših naključij ni. Edini problem, ki se je pokazal danes, je bil, kam postaviti vse fotografije. Kako prenesti razstavo iz galerije Jakopič v Ljubljani v veliko manjši prostor galerije Meduza. Mislim, da sta problem dobro rešila oblikovalec Bojan Lazarevič in kustosinja razstave Marija Skočir. Tako je v galeriji predstavljena večina fotografij iz serije. Vsaka ima seveda manj prostora in se tako gledalec ne more posvetiti vsaki posebej, ne da bi se še kaki sosednji. Po svoje pa je tako bolj zanimivo.  

Vsak umetnik - fotograf ima svoj način ustvarjanja. Kako nastajajo vaša dela? So plod dolgotrajnih poizkusov in eksperimentiranj s fotokamero ali nastanejo kot ideja in koncept, kamera pa je potem samo orodje, ki ustvari in materializira zamisel? 
Hapening bi bil pravi izraz za moje fotografiranje. Fotoaparat je samo strojček za beleženje podob. Je programiran, da pridno uporablja vso stoletno znanje in fotografi samo pritiskajo nanj in šklocajo. Toda sam sem se že zelo zgodaj uprl aparatu strojčku in želel videti, kaj se da z njim narediti onstran mej, za katere je bil programiran. Tako so že leta 1973 nastale fotografije »Telo v igri«, abstraktne slike, narejene s fotoaparatom, ki je bil programiran za to, da dela lepe, jasne slike. Res pa je, da se podam v osebno fotografijo vedno takrat, ko so krize, v sedemdesetih so bili to svinčeni časi, danes razpad vseh vrednot in dominacija najprimitivnejšega kapitalizma. Moje umetniško ustvarjanje je nekakšen beg iz tega planeta.

Katera vaša fotografska dela so še skrita v predalu? Kakšna fotografija, v tako obsežnem opusu, kot je vaš, še ni bila narejena?                                       Bolj natančno lahko govorim o tistem, kar je narejeno, čez tristo tisoč fotografskih posnetkov gledaliških predstav, verjetno tudi kaj takega reportažnih fotografij in 1228 profesionalno video posnetih gledaliških in plesnih predstav v celoti. Morda so vedno najboljše tiste fotografije, ki še niso posnete.