Slovenska skupina Laibach je edina v naši državi, ki so jo mnogi kritiki uvrstili v svetovno glasbeno smetano. Njihovo delo, Opus Dei, so uvrstili med 1001 ploščo, ki bi jo moral vsak slišati preden umre. Prvi koncert nove turneje "Laibach revisited" je v Delavskem domu v Trbovlju, z nagovorom pospremil sam veliki mali Milan Kučan.

V Laibach se identificirajo tako desni kot levi skrajneži, sami pa imajo politiko za umetnost. Tudi sebe imajo za politike, nočejo pa imeti opravka z vsakdanjim političnim dogajanjem. Normalno je torej, da so angleški novinarji v osemdesetih letih označili Laibach za najbolj nevarno glasbeno skupino.

Laibach lahko tako igrajo v New Yorku, Stockholmu, Tokiu, Moskvi, a v Trstu je nekaj drugega. Trst je v nekaterih pogledih še vedno mesto, ki se upira rdečim barbarizmom, Laibach pa je svoj glasbeno-teatralni nastop kot vedno podkrepil  z imidžem totalitarnih režimov.

Tudi datum njihovega nastopa, 4. februar, je bil izbran načrtno. Koncert je bil namreč med dnevom holokavsta in dnevom komemoracije žrtev fojb, ki ga je Italija razglasila pod pritiski optantov. Prav zaradi tako močne simbolike je bilo zanimanje za včerajšnji koncert v Slovenskem stalnem gledališču (SSG), izjemno. Že v prvem tednu po objavi dogodka, so bili sedeži v dvorani razprodani. Tako je SSG postala katedrala industrijskega rituala in nič čudno ni, da so pred gledališčem čakali uniformirani karabinjerji, saj si marsikdo želi nekoč požgati to stavbo, tako kot so z Narodnim domom storili leta 1920.

Ob 21:20 so v mirnem gledališču udarili s tako silo, da je poslušalce dobesedno pritisnilo na stole in vse se je treslo od močne resonance. Pri Laibach je pač tako; ali si za, ali pa te ni. Po dvajsetletnem preigravanju tujih komadov, so se Laibach odločili preigrati sami sebe, a njihove skladbe delujejo sveže. Svojo subtilnost je novim aranžmajem dodal predvsem Primož Hladnik, sicer pianist izvrstnega glasbenega dua Silence. In prav zaradi neprestanih sprememb v zasedbi Laibach je skupina tam kjer je; na vrhu. Že 30 let.

Komadi kot so Boji, Mi kujemo bodočnost, Smrt za smrt in Krvava gruda zvenijo drugače. Nastal je kolaž med največjim pompom in nežno spkojnostjo ter frenetičnim breakebeatom in milimi prošnjami. Updatali so  komade iz zgodnjih časov Laibacha, ko so bili le-ti  prepovedani in s tem še enkrat dokazali, da so zmagali. Laibach so po dolgem času vzorčenja (sampling) začeli muzicirati. Pet glasbenikov na odru je tako naredilo vtis kombinacije sinfoničnega orkestra in enormnega pevskega zbora, minimalistična osvetlitev in projekcije, pa so celotni zgodbi dodali težo.

V zaključnem delu nastopa so odigrali tudi festivalski del repertoarja, s komadi vzornikov iz 80-ih let, Deuch amerikanische freundschaft (nemško: nemško-ameriško prijateljstvo). V SSG seveda ni šlo brez himen. Prva je bila na sporedu Ameriška, nato pa Italijanska, v ozadju katere so se predvajali posnetki filmov "Le 120 giornate di Sodoma" (Pier Paolo Pasolini) in "Dolce vita" (Federica Fellinija). Zaključili pa so s Slovansko himno "Hej slovani" poljskega porekla.

Po uri in pol pritiskanja na stol so glasbeniki zapustili oder in publiko pustili v nemilosti. Iz zvočnikov je donel še "Life is life", a se kljub stoječim ovacijam glasbeniki niso vrnili na oder. Nepozabne predstave je bilo konec.