Trenutno je v zbirki 29 voznih starih vozil, od tega je največ  motorjev, najde pa se tudi kakšen Ami, Mercedes in Dodge. Po zabojih se skriva še veliko mašinerije v kosih, ki čaka na to, da jih lastnik sestavi in restavrira. »Ocenjujem, da je potrebnih okoli tisoč delovnih ur za ponovno oživitev enega starodobnega motorja. Sam to že delam vrsto let, zato sem si že pridobil toliko prakse, da mi zadostujejo dva meseca dela« je razložil Marjan Bržan. 

Vsega je kriva JLA

Ampak kako se je vse pravzaprav začelo? Med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA so v vojašnico pripeljali nekaj motorjev znamke Moto Guzzi. Tovrstne motorje je Italija proizvajala izključno za potrebe svoje vojske in policije. Ampak s pogodbo je bilo med Italijo in Jugoslavijo takrat dogovorjeno, da se proizvede določeno število motorjev za potrebe takratne jugoslovanske vojske. Ker nihče v enoti, kjer je služil vojaščino, ni znal rokovati z takimi motorji, so Bržana, potem, ko mu je uspelo spraviti v pogon celotni vozni park, zaposlili kot desetarja – inštruktorja.  

Moto Italija in moto Francija

Šele veliko kasneje, leta 2002 je v Italiji kupil svojih prvih 15 motorjev znamke Moto Guzzi. »Ravno takrat je italijanska vojska obnavljala svoj vozni park in stare modele MG se je dalo kupiti po zelo ugodni ceni. Posamezen model motorja je takrat stal med dvesto in tristo tisoč lir,« se spominja Bržan. Odtlej se je zbirka počasi začela širiti in zaokrožil je glas o zbiratelju starodobnikov iz Slovenije. Leta 2007 je prispelo na Bržanov naslov povabilo na slavnostno prireditev ob 120-letnici tovarne Terrot, ki je bila nekoč vodilna v proizvodnji motorjev ne samo v Evropi ampak v svetu. Marjan se je na pot v Dijon v Francijo odpravil s svojim Moto Guzzijem »Nuova Falcone Sahara«. To je bil elitni motor, predstavljen samo v razstavno prodajnem salonu. Model je bil skonstruiran za potrebe italijanskih vojaških enot v severni Afriki in zaradi kapitulacije Italije in umika vojaških enot iz tistih krajev, ni do prave proizvodnje teh motorjev nikoli prišlo.

Kupoprodajna avantura

Da je motor pravi biser je takoj opazil Duka De Bregogna, lastnik skorajda celega Dijona. "Seveda motorja sprva nisem bil pripravljen prodati in se o njegovi ceni niti pogovarjati nisem želel. Potem pa sem po prijateljskem nasvetu Duki vendarle prisluhnil in popustil. Motor sem  zamenjal za poln prtljažnik drugih delov motorjev. Pojma nisem imel, kaj je v zabojih, vendar sem dobil namig, naj bom raje tiho in stvari vzamem, ker gotovo ne bom na škodi,« razloži kupoprodajno avanturo Bržan.  

Magnat dediščina

Domov je tako pripeljal izjemen primerek Magnat Debona iz leta 1927 in še sedem drugih motorjev. Posebnost tega modela motorja in njegova neprecenljiva vrednost je v tem, da so vsi deli na njem originalni, čisto nič ni bilo spremenjenega ali dodelanega. Motor je zdaj v lasti Marjana Bržana, lahko ga vozi, registriranega ima na svoje ime, ne sme pa ga prodati, saj je motocikel registriran kot kulturna dediščina mesta Dijon in ima predkupno pravico zanj Duka De Bregogna.  

Kura nese jajca na motorju

Modela, na katera je Bržan posebno ponosen, sta še Magnat Debon HS iz leta 1928 in Terrot prikoličar letnik 1923. Moto Guzzi Galleto je edini motor v zbirki, ki ga ni bilo potrebno restavrirati ali sestavljati. Kupil ga je od možakarja v Italiji pred približno sedmimi leti. Lambretto Inocenti mu je podaril gospod iz Krasa, ki je imel motor parkiran v kokošnjaku in v njem sta dve kokoši odlagali jajca.

Po dele v Italijo

Z rezervnimi deli se oskrbuje v glavnem na sejmih v Italiji, velikokrat mu kakšen kos podarijo, včasih pa je potrebno del izdelati s pomočjo slik, skic ali fotografij, ki so na voljo na spletu ali v tistega malo katalogih, kar jih še obstaja in kroži med navdušenci nad starodobniki.