Legenda pravi, da je Hum nastal povsem slučajno tako, da so se velikani, ki so gradili gradove v okolici doline reke Mirne, odločili uporabiti maloštevilno preostalo kamenje in zgradili miniaturno mestece. Čas mesta ni dosti spremenil, saj majhne kamene uličice še danes govorijo viteške zgodbice v starem jeziku.

Mestna demokracija po starih običajih

Tudi župana mestece volijo po dokaj nenavadnem običaju. V mestu se zberejo vsi prebivalci, nato pa samo moški, izberejo mestnega župana po starem običaju, z rezljanjem imen v leseno palico »raboš«. Mestni poglavar je dolžan skrbeti za  svoje mesto ter reševati najrazličnejše spore med meščani in tudi kaznovati neposlušne med njimi. Kot desert po vsakem izboru župana, sledi veselje ob vrhunsko pripravljeni hrani, domačem vinu ter žganici "biski". Mestece Hum med drugim slovi tudi kot meka hrvaške glagoljaške pismenosti, najstarejše slovanske pisave glagolice. Na to obdobje danes spominja Glagoljaška aleja, ki povezuje Hum in Roč.

Osnova je bela omela

Ena najbolj znanih darov narave v Humu je žganica »biska«, čeprav se jo danes proizvaja po celi Istri. Delajo jo iz bele omele in še iz nekaj vrst zelišč. Ime biska izhaja iz latinščine oziroma iz latinskega naziva za omelo»Viscum album«. Njeni plodovi so strupeni, ostali del rastline pa je zdravilen, saj pomirja, regulira krvni pritisk, izboljšuje cirkulacijo, pozitivno deluje na srce ter na ledvice.

Bisko so poznali že Kelti, ki so živeli na tem področju pred 2000 leti, bolj kot za pitje pa so jo uporabljali kot pripomoček za izvajanje najrazličnejših magij ter v zdravilne namene. Pred približno150 leti, so v Istri našli originalen recept za izdelavo biske, ki je bil napisan v glagolici, vendar imajo do tega recepta dostop le posvečeni.

Humska biska

Od vseh istrskih bisk je najbolj znana Humska biska. Poskusi se jo lahko v Humski konobi, ki je odprta od leta 1976. Urejena je v tipičnem istrskem stilu, iz kamna in lesa. Tam sem tudi sama poskusila ta znameniti istrski zvarek, o katerem mi je več povedal lastnik konobe Aleksandar Merlak, ki je na mizo prinesel dve leti staro žganičko.

Recept je skrivnost

Kot laični okuševalec lahko povem, da je zelo pitna, pričakovala sem, da bo grenka, ampak je bolj sladkastega okusa in rjavkaste barve. »Originalnen skriti recept nam je pustil humski župnik in zeliščar, gospod Josip Vidou,« o najbolj varovani skrivnosti mesteca Huma pravi Aleksandar, ki seveda ni hotel povedati, kaj vse se poleg bele omele še skriva v tej žlahtni pijači. Vse kar mi je zaupal je le to, da so poleg parazitske bele omele v biski skrivajo še štiri zelišča.

Liste in cvetje bele omele najprej posušijo na soncu, da dobijo koncentrat, potem ga zmešajo z domačim žganjem (komovico), kaj vse je še zraven in v kakšnih razmerjih pa je najbolj varovana skrivnost. Zvedela sem le še to, da vse ostale sestavine naberejo na okoliških travnikih. 

Kroglice za lovljenje ptic

»Omela je v bistvu parazit oziroma izrastek, ki raste na drevesu hrasta. Njeni plodovi so rumene majhne kroglice, ki so zelo strupene in lepljive. Včasih so te lepljive kroglice uporabljali za lovit ptice,« je še o omeli povedal Aleksandar Merlak