Leta 1931 so v Genovi zgradili največjo potniško ladjo, ki je do tedaj plula pod italijansko zastavo. Rex je s svojimi 268 metri dolžine in 31 metri višine zlahka prekašal najbolj znamenito potniško ladjo Titanik. Za izgradnjo tega velikana, so porabili pičli dve leti in pet mesecev, kar je bilo za tedanje razmere izredno kratko obdobje.

Brez drugega razreda

Rex je bil mešanica vrhunske tehnologije in elitnega hotela. Na krov so lahko sprejeli do 2023 potnikov, ki so bili razporejeni po razredih. Zanimivo je dejstvo, da Rex ni imel drugega razreda, saj je bil predrag za tiste, ki so potovali v tretjem razredu in preskromen za tiste, ki so bili finančno na meji s prvim razredom.

 

Najhitreje čez ocean

 

Ladja je bila italijanski ponos, saj si je edina med ladjami prislužila modri trak (Blue Riband), ki je tedaj označeval ladje, ki so v najkrajšem času preplule Atlantik. To se je zgodilo med 11. in 16 avgustom 1933, ko je Rex s povprečno hitrostjo 28 vozlov preplul razdaljo med Giblartarjem in New Yorkom. Modri trak je Rex ohranil kar dve leti.

 

Ostal je na dnu med Koprom in Izolo

 

Kmalu po začetku druge svetovne vojne je Rex odplul na svojo zadnjo vožnjo. Ladjo so prebarvali in nekoliko spremenili njeno podobo, da ne bi bila opazna iz zraka. Po nekaj mesecih prevažanja ranjencev, so Rex odpeljali v zaliv med Koprom in Izolo, da bi ga tako zaščitili pred napadi, a je zaradi premajhne globine nasedel.

Proti koncu vojne leta 1944, so Rex obstrelila angleška vojna letala. Po nekaj dneh ognjenih zubljev je Rex postal le še gmota talečega se jekla.

 

Steber iz Rexa v izolski gostilni?

Pred kratkim nam je na uho prišla informacija, da naj bi v Izolski gostilnici Ribič stal podporni steber iz ostankov znanitega Rexa. Firbec nam ni dal miru in smo si steber tudi ogledali. Ne moremo reči, da zgleda ravno star, saj je ovit v nove lesene deske. Kaj točno se skriva pod deskami, pa nam v gostilni niso znali povedati. "Za sedaj imamo samo ustvni vir, ki dokaj verodostojno potrjuje, da je steber resnično iz Rexa," nam je povedala  natakarica.

 

Rex "od A do Ž"

 

Streljaj od gostilne stoji majhen atelje, v katerem ustvarja eden največjih poznavalcev zgodovine Rexa, Marjan Kralj. Obiskali smo ga, da bi izvedeli kaj več o tem stebru in zapletli smo se v zanimiv pogovor. “Imate srečo, da sem tukaj, saj sem zahajam predvsem takrat, ko se otopli, stopite naprej,” nas je prijazno povabil k mizi, na kateri je ležalo nekaj načrtov in del makete ladje. “To bo maketa v razmerju 1:65. Ravno popravljam načrte, saj se mi ne ujemajo s fotografijami,” je pripomnil. Oko se je razgledalo po ateljeju in opazilo, da večino fotografij, slik in knjig veže skupni imenovalec: Rex.

 

Malo informacij o velikanu

 

Marjan pravi, da ga je h globjemu raziskovanju zgodovine Rexa pritegnilo predvsem dejstvo, da o tej ladji ni veliko informacij. “Nihče o tej ladji ni vedel praktično nič.  Tudi ko sem se odpravil na razne inštitucije, me je presenetilo dejstvo, da ni pravih informacij o temu velikanu,” pravi Kralj, ki je prve fotografije Rexa našel v Piranskem pomorskem muzeju, “pa še tam so imeli zgolj šest fotografij, posnetih iz zraka nekaj trenutkov po bombardiranju.” “Kot otrok sem dvakrat zaplaval do te velike gmote železa, a šele na neki majhni fotografiji sem opazil, kako zelo velik je bil,” je razložil Kralj, ki je od tedaj začel zbirati vse več informacij.

 

Rexu v spomin

 

Večina prebivalcev Obale ve, kje je potonil Rex. “Najraje rečem, da je potonil med Izolo in Koprom,” pravi Kralj, “da ne bi kakšen Izolan oz. Koprčan zameril.” Ravno na tem področju, nad cesto med Žusterno in Izolo, stoji rtič, ki so ga na zemljevid vpisali kot “rtič pri Rexu. To je zapisano tudi na kartah, za kar gre največ zaslug Bojanu Korošcu,” pravi Kralj. Na skalo ob morju so pred šestimi leti zabetonirali tudi spominsko tablo, da velikan ne bi šel v pozabo.

 

Butasti  turistični delavci

 

A nekaterim očitno ni mar za ta "veličastni" dogodek. “Večkrat sem se pogovarjal o tem, da bi območje potopa zaščitili, a očitno nisem naletel na prave osebe,” z rahlo razočaranim tonom omeni Kralj, ki je prepričan, da bi lahko potop Rexa tudi tržili. “Večina naših turističnih delavcev je butastih. Zanimajo jih samo število prenočišč in kako zapolnjeni so bili hoteli. Vse kar pride zraven, pa očitno ne,” dodaja Kralj, ki pravi, da so ustanovili tudi Društvo Rex, ki pa je delovalo kot nekakšen bumerang. “Odstopali smo od profesionalnih turističnih organizacij in začeli so nas blatiti, kar je tudi logično,” ironično pripomni Kralj, ki meni, da bi bilo treba to področje izkoristiti predvsem za potapljaški in pomorski turizem. “Ogromno stvari so pokradli in še vedno jih kradejo. Kdo ve koliko kosov Rexa imajo ljudje doma,” pravi poznavalec zloveščega velikana.

 

11 tisoč ton železja v Jesenice

 

Kralj se s Kraljem (latinsko: Rex) ukvarja zgolj še v umetnosti. V svojem ateljeju sestavlja veličastno maketo in vsake toliko časa ladijskega kralja tudi naslika. Rexova pot se je zaključila malo manj veličastno od njegovega obstoja. Na krovu je bilo še veliko uporabnih kosov pohištva in strojne opreme, ki so jo ljudje pokradli oz. so si jih razdelili. Kaj pa železje? “Železo so odpeljali v Jesenice, kjer so ga tedaj pretopili v 11 tisoč ton visoko kakovostnega jekla," za konec zgodbe o velikanu koprskega zaliva pove Kralj.