»Že sedem mesecev nismo prodali niti ene školjke,« pravijo v Zadrugi morskih ribogojcev iz Seče. Ponavadi je bilo tako, da so bila školjčišča zaprta v poletnih mesecih, že jeseni pa so bile dobrote na voljo v ribarnicah in gostilnah.  Veterinarski inšpektor Robert Obal že 216 dni ni dal dovoljenja, da bi školjkarji iz Debelega rtiča, Strunjana in iz Sečovelj, lahko trgu ponudili užitne klapavice.

Vzorci mesa pedočev se sicer preverjajo enkrat na šest dni, in ko so vzorci vsaj dvakrat zaporedoma ustrezni, gredo lahko školjke na pot do ljubiteljev morskih dobrot. Na Hrvaškem in v Italiji, kjer so školjčišča velika tudi po nekaj kilometrov, se sicer analize vzorcev mesa delajo na 48 ur, pri nas pa, na bistveno daljši čas.

To, da so bila slovenska školjčišča zaradi toksičnosti školjk klapavic, zaprta več mesecev, se je sicer zgodilo že leta 1989, ko je prepoved uživanja pedočev trajala kar devet mesecev, vendar od takrat slovenski školjkarji ne pomnijo, da bi imeli tako katastrofalno sezono. 

»Zakaj se to dogaja ne vemo, ponavadi je bilo tako, da so školjke v jesensko zimskih mesecih, tudi če so ob kakšnem vzorcu presegale določeno mejo toksinov, pri deporaciji, oz. filtriranju, te toksine spravile iz sebe že po nekaj dneh,« se sprašujejov  v Zadrugi morskih ribogojcev.

Razlog, da so školjke obvisele v gojilnicah, se ne skriva v kakšnih kataklizmičnih podnebnih spremembah povezanih z globalnim segrevanjem in onesnaženjem, ampak v nekaterih vrstah fitoplanktona iz rodu Dinophysis- mikroskopsko majhnih organizmih, ki proizvajajo toksine. Ker se školjke hranijo s filtriranjem teh organizmov, kopičijo v svojem telesu tudi toksine. Znano je, da lahko ti ostanejo v školjkah zelo dolgo.

»Gre za majhne alge, ki pod mikroskopom izgledajo zelo simpatično, lepe na pogled, vendar so tudi zahrbtne, ker povzročajo toksičnost školjk. Sicer pa so fitoplanktonski organizmi za nas pomembni, ker proizvajajo kisik in predstavljajo osnovo morskim prehranjevalnim verigam,« pravi Janja Francé z Morske biološke postaje v Piranu.

Alge iz rodu Dinophysis so sicer v slovenskem morju prisotne vsako leto, predvsem spomladi in jeseni, zakaj pa se jih je toliko namnožilo prav letos, pa bilogi ne vedo. »Leto 2010 je bilo res specifično, vendar je število teh organizmov v morski vodi močno upadlo že decembra lani. To, da se toksini lahko dolgo zadržujejo v školjkah, tudi ko v vodi ni več alg, ki jih proizvajajo, je vsesplošno znano. Kakšni vzroki temu botrujejo, pa še ne vemo« na pojav odgovarja Janja Francé  

Ti mikroorganizmi, ki se skrivajo v planktonu sicer školjki ne škodijo, lahko pa škodijo tistemu, ki to školjko poje. In ta škoda ni ravno nedolžna. Bolečine in zvijanje v želodcu so še najmanj, kar se lahko uživalcu toksične školjke zgodi.

Dobra vest tako za potrošnike, kot za školjkarje je ta, da so v Zavodu za zdravstveno varstvo Koper v vzorcu mesa, odvzetemu pred dnevi na Debelem rtiču, že ugotovili, da je raven toksinov upadla, ter da bodo, če bo tudi naslednji vzorec čist, slovenski pedoči spet končali v kakšni slastni buzari. Strunjanske in sečoveljske školjke pa še čakajo, da bodo lahko skočile v lonec.