Ljubezen do morja je v meni  že odkar pomnim. Odločitev, da se moje profesionalno življenje združi z morjem, pa sem sprejel že v srednji šoli, ko sem se pri 17 letih prvič vkrcal na motorno ladjo PIRAN piranske Splošne plovbe, kot kadet. Prva plovba se je zgodila skopaj s petimi najboljšimi kadeti v času poletne sezone in pot nas je zanesla  vse tja do Afrike in nazaj. Po zaključeni srednji  šoli sem pričel s plovbo na Splošni plovbi kot tretji oficir, nato kot drugi, delal sem tudi višjo šolo, končal fakulteto za pomorstvo in promet in bil že drugi časnik, ko sem prejel zanimivo ponudbo in pot me je zanesla v Italijo v sektor Mega jaht, tako imenovanih luksuznih jaht. Tri leta sem na Sardiniji delal kot upravitelj. Prišla je tudi priložnost za inženirsko delo v Trstu, kasneje tud kot strojni inšpektor pri zasebnem ladjarju in letos  teče že četrto leto odkar sem zaposlen na upravi za pomorstvo, zadnje leto kot direktor uprave Republike Slovenije za pomorstvo.

Ljudje smo zanimivi. Marsikaj nam gre kar dobro od rok, čeprav na to pogosto pozabimo in jemljemo kot  samoumevno, zelo radi pa poudarjamo to, v čemer smo nekako šibki. Tisto, kar bi lahko še izboljšali.

Področje varnosti na morju je kar široko in potrebno bi bilo postoriti še marsikaj. Vpeti smo v različne sisteme, kjer se določajo pravila, ki smo jih dolžni poznati, spremljati, spoštovati in upoštevati. Izpolnjevati moramo številne direktive, sočasno pa skušamo naše izkušnje, znanje in predloge sporočiti tistim, ki imajo moč ukrepati v smeri sprememb, saj si želimo, da bi lahko svoje delo čim bolj kakovostno opravljali.

Kako pa se mi kot kopalci, plavalci, gostje na čolnih, etc znajdemo znotraj okvirjev naših zmožnosti za zagotavljanje večje varnosti na morju?

Prednost je vsekakor ta, da so ljudje oprezni, saj se zavedajo, da jim morje ni vsakdanje in imajo spoštovanje do tega. O pravilih in zakonitostih, ki veljajo na morju se pozanimajo, vendar jih veliko nanje tudi pozabi. Trudimo se in veliko energije vlagamo v preventivo, v osveščanje, opozarjanje na pomen poznavanja, kakor tudi spoštovanja osnovnih pravil glede svoje in tuje varnosti na morju.

Pri nas je morje popularno  predvsem v teh štirih poletnih mesecih in do začetka sezone, se je od minule žal na marsikaj pozabilo, kar pa ni v redu. Tukaj skušamo na pomoč priskočiti mi, z letaki, natisnjenimi  v številnih tujih jezikih, njihovo distribucijo ter opozorili in intervencijami.

Raje opozarjam kot kaznujem

Danes smo imeli priložnost v živo spremljati  tudi vašo intervencijo. Zanimivo je bilo opazovati reakcije ljudi, ko se jim približate. Le ti so se namreč  znašli v prekršku. Presenetilo me je, da nihče ni skušal biti kreativen v iskanju izgovorov, kako so se znašli, kjer so se. Še več, nihče ni bil agresiven, se jezil ali celo preklinjal.

Tujci, ki pridejo k nam z jahtami ali drugi turisti, ki se odločijo v manjših čolnih preživeti nekaj trenutkov na morju, se pogosto nehote znajdejo v prekršku. Najsi bodi, ker ne poznajo naših pravil, zakonodaje, območij, morda celo ne opazijo, da so prepluli dovoljeno mejo ali so preprosto prepozno opazili, kje so se znašli in verjemite, da ob srečanju z nami, niso agresivni. Naš pristop v takšnih situacijah ni kaznovalen, ampak prej nasprotno. Sam zagovarjam miroljuben pristop, saj se zavedam, da bi bilo potrebno (na področju zakonodaje) še marsikaj postoriti  in tako ne moremo nekoga kaznovati, ampak ga raje opozorimo, mu ponudimo letak z vsemi informacijami in že to zadošča, da nemudoma odplujejo v dovoljeno področje.

Seveda  tudi sankcioniramo, predvsem ko je prisotna nevarnost ogrožanja življenja, kjer ne smeš popustiti. Sankcioniramo tudi takrat, ko se res arogantno vedejo, čemur zna botrovati tudi alkohol.

Ali so v poletnih mesecih pogoste zabave mladih na jadrnicah, barkah, nemalo stran od obale?

Tovrstne zabave so kar pogoste in tudi nekako normalen pojav v poletnih mesecih. Običajno se poveljniki plovil ne sprostijo toliko, da bi izgubili nadzor nad dogajanjem. Zavedajo se, da so namreč oni odgovorni za ljudi, ki so na plovilu in da morajo zanje skrbeti.

Tukaj je poletje, je zabava in ne moremo si zatiskati oči z mislijo, da se to ne dogaja in da alkohol ni prisoten v poletnih zabavah na morju.

Vedno bom branil šibkejše

Tudi kopalci se med plavanjem kdaj nehote oddaljimo od obale. Zavede nas razdalja, saj oceniti na oko, koliko metrov od obale se nahajaš in kje je še zakonsko dovoljeno, kdaj si pa že v prekršku, ni ravno tako preprosto.

Vemo, da to ni preprosto. Najboljše merilo za orientacijo so rumene boe, ki so od obale oddaljene približno 150 m. Vsekakor brez instrumentov ne moreš natančno izmeriti razdalje. Mi jo lahko, saj smo opremljeni z ustrezno tehnologijo, vendar kopalcev ne kaznujemo, ampak jih zgolj opozarjamo, naj bodo previdni, naj pazijo nase in naj poskrbijo za lastno varnost.

In ravno to je najpomembnejše. Kazen, ki nas lahko doleti v kolikor smo prešli s predpisi določeno mejo je namreč zanemarljiva v primerjavi z nevarnostjo, ki smo ji izpostavljeni, ko se znajdemo predaleč, že v območju, kjer se nahajajo tudi plovila, vodni skuterji, etc.

Čolni se lahko približajo obali do 200 m, kopalci pa se lahko od nje oddaljijo do 150 m. To pomeni, da je tistih 50 metrov vmesni prostor, tista varnostna razdalja, ki ju loči. In tukaj se pojavlja tisto odprto vprašanje, ki ga vedno znova zastavljamo in ga skušamo rešiti. Prevelika bližina, mešanje kopalcev in čolnov, ko se le ti hodijo sidrat blizu obale, je lahko zelo nevarna. Razumljivo je, da ima vsak od njih svoje potrebe in da si želijo gostje, kopalci  na čolnih sidrati čim bližje obali, vendar v tem primeru so plavalci šibkejši člen in vedno bom na njihovi strani. Vedno jih bom ščitil in zagovarjal. Ravno zato se že od nekdaj zavzemam in vedno se bom, da bi prepovedali sidranje čolnov na območju kopalnih vod bližje od 150 m.

Kakšna je kultura, ki velja na morju, v primerjavi s tisto, ki smo ji dnevno priče na cesti?

Žal ni nekakšne velike razlike. Kultura, ki je na morju, je žal zelo podobna tisti, ki velja na cestah. Ni namreč takšna, kot bi morala biti in tukaj je še veliko manevrskega prostora in priložnosti za izboljšave. Dogaja se res vse, tudi vidiš in doživiš marsikaj. Tista stara pravila, stari način vedenja, ki je veljal nekoč,  nekako izgublja na teži, kar me zelo prizadene in to mi ni všeč gledati. Vem, da je sodoben tempo življenja stresen in hiter, kar še dodatno pripomore k določenemu neprimernemu vedenju, vendar tukaj lahko še marsikaj postorimo, da bi bilo drugače.

Mladi precenjujejo svoje sposobnosti

Bi želeli kaj izpostaviti?

Zgodi se, da mladi precenjujejo svoje sposobnosti in ko v roke dobijo hitre, močne čolne se spozabijo. Prehitro pozabijo, da nimajo ravno veliko izkušenj ter znanja in če dodava še alkohol, ženske, pred katerimi se želijo pokazati, na dan privre tista človeška narava, ki prevlada. Žal se dogajajo tudi razna izsiljevanja prednosti, težava je tudi hitrost, nepoznavanje pravil, zakonodaje, etc..

Zato smo poleti veliko prisotni na morju, saj že s tem, ko smo tam in ko vedo, da smo res tam, umirjamo situacijo. Ko nas zagledajo, se nekako zamislijo in že to pomaga. Želimo si, da bi lahko storili več, vendar glede na trenutno stanje in zmožnosti, ki jih imamo, se resnično trudimo, da naredimo največ, kar lahko. Prizadevamo si, bi lahko za udeležence na morju in v morju storili še več, da bi se določene stvari spremenile, vendar marsikaj ni odvisno neposredno od nas, zato usmerjamo svojo energijo v delo in se trudimo na morju narediti vse, kar lahko, saj svoj poklic opravljamo z vso strastjo in ljubeznijo, ki jo premoremo.

Pomaga nam tudi pomorska policija, ki kljub temu , da varuje mejo ima pristojnosti pomagati in se z njimi lepo dopolnjujemo.

Kljub kar dolgi karieri in bogatim izkušnjam, je kaj, kar te še preseneti?

Vedno se zgodi kaj novega. Dnevno se soočamo s številnimi izzivi, z novimi situacijami in imamo priložnosti pridobivati vedno nove izkušnje. Niso samo čolni, kopalci in obala, ampak tukaj so tudi ladje, ki so nekako prioriteta. Želim si, da bi imela država več posluha za pomorstvo. Le ta je namreč prepoznavna in donosna panoga za državo in ne nazadnje imamo morje tudi v našem grbu zastave. Še marsikaj bi lahko storili in bili bi lahko še veliko boljši. Glede na svoje pristojnosti se trudimo narediti največ, kar lahko, sočasno pa se zavedamo, da bi lahko naredili še več, vendar sami žal ne moremo.

"Ja, mi smo na morju in nekaj se je zgodilo"

Kaj je pomembno, da storimo, ko pride do kakšne nesreče in potrebujemo vašo intervencijo. Na modri telefonski številki   080 18 00, ki je namenjena klicem v stiski na morju, se bo oglasila oseba, ki se nahaja v pisarni in ima pred seboj zgolj računalnik.

Pogosto so ljudje v takšnih trenutkih v stiski, so zgubljeni in se težko znajdejo. Tukaj je naša vloga zelo pomembna, saj moramo osebo čim bolje zaslišati, iz nje izvleči najpomembnejše informacije, da čim prej ugotovimo stanje in pozicijo. Je pa res, da so pogosto prve besede: "ja, mi smo na morju in nekaj se je zgodilo". Čim hitreje moramo ugotoviti, ali je kdo poškodovan, koliko je stanje kritično in kje točno je do nesreče prišlo, da smo lahko čim hitreje tam.

Ranljiva skupina so kopalci, potapljači, surferji, kajtarji, za katere že vemo, da se v primeru vetra pripravljajo na izhode in obstaja velika verjetnost, da se bo kaj pripetilo.

Preden se odpravite na morje, poglejte najprej vreme, opremo, listine in na morju spoštujte osnovna pravila. Spoštujte kopalce, spoštujte naravo in ko poskrbite za tista osnovna načela in pravila, lahko nastopi čas za zabavo, relax in vse, kar morje ponuja.